On their fourth album, Zagreb duo Brio has returned to its roots, giving us their bloody poetry, that apart from having arrogant misanthropic stand, hides in itself a big heart. Even if that heart is warmed by steel of light weapons.

In their most eruptive release till so far, Brio is kicking through the ashes of sound from groups like Collosamite, DNA, and Lightning Bolt, and in moments of reflection they meditate with Dennison/Kimball Trio. Summary of this 15-years old duo-odyssey is “Acid Cock”, baked in two weeks of recording and mixing, and released on the Italian label Long Song Records. Thus, except from the distribution of America, Brio has found themselves in the catalog ruled by Marc Ribot , Elliott Sharp, and Peter Evans.

Although the band says that we should not pull the sleeve of some unfortunate associations, this music is hard to keep under control. The first title is filled with desperate beat poetry strengthened with a strong dose of elegy that evokes an apocalyptic vision hidden below the whole album. Association on the rolling avalanche, or a series of wild rivers that are overflowing peoples’ basins while carrying in their current the entire construction of bridges, is imposed by itself here- in the second title whose atonality is as  soft as one of Bela Bartok’s, and the association on above mentioned post no-wave bands is clearly not redundant. However, the reins of chaos are firmly clamped in the very next track which clearly transforms the record into genre wise multilayered collage. If one is not sure what this band members are wearing below their waist, the next title clearly explains: “You Will Find Me Under the Rainbow, Pissing with a Hard On.” Here, and with no problems at all, the band steps hard into the groove of Chicago urban blues, their sound strengthened by Hammond organ and the ARP 2600, thus finally revealing to everyone and to themselves as well, that the right freedom is hiding itself in a kaleidoscope of musical styles – the statement that’s obvious fact if one takes Brio past and current discography into account. With Acid Cock, Brio has made a step towards far more generic sound than ever, cutting the record that will result in a far greater number of listeners, which certainly is a surprise to those who previously considered this band too wacky and/or weird. And not that it has no empty breakthroughs, but here the sound- image finally got the dramatics.

Let us recall, the band’s first two albums with their developing spatial depth have gained solid critics’ attention, and are mapped on All Music Guide; not only as one of the very few bands formed by the closest blood relatives-brothers , but also because of their acoustic sound that was clearly defined by European free-music provenance; although, let’s be calm, it was more from the surprise side. The third album, showed that the combination of an electric Les Paul guitar and vintage Slingerland drums was enough to throw the music in the speed that does not care about collateral damage, where with brutal force the band ejected dynamics of music from their rails, just like some cocked up ballerina on the icy Swan Lake. Here, Vulgar kind of Steve Albini irony hides itself behind the titles like “It Must Be Painful When it Slides In”, just like sarcasm of “Sing this to me when I’m Lonely”, while fresh wounds that are exposed and ready to be licked… seems to lurk for someone else’s pair of tongues.

Rating: 8/10On their fourth album, Zagreb duo Brio has returned to its roots, giving us their bloody poetry, that apart from having arrogant misanthropic stand, hides in itself a big heart. Even if that heart is warmed by steel of light weapons.

In their most eruptive release till so far, Brio is kicking through the ashes of sound from groups like Collosamite, DNA, and Lightning Bolt, and in moments of reflection they meditate with Dennison/Kimball Trio. Summary of this 15-years old duo-odyssey is “Acid Cock”, baked in two weeks of recording and mixing, and released on the Italian label Long Song Records. Thus, except from the distribution of America, Brio has found themselves in the catalog ruled by Marc Ribot , Elliott Sharp, and Peter Evans.

Although the band says that we should not pull the sleeve of some unfortunate associations, this music is hard to keep under control. The first title is filled with desperate beat poetry strengthened with a strong dose of elegy that evokes an apocalyptic vision hidden below the whole album. Association on the rolling avalanche, or a series of wild rivers that are overflowing peoples’ basins while carrying in their current the entire construction of bridges, is imposed by itself here- in the second title whose atonality is as  soft as one of Bela Bartok’s, and the association on above mentioned post no-wave bands is clearly not redundant. However, the reins of chaos are firmly clamped in the very next track which clearly transforms the record into genre wise multilayered collage. If one is not sure what this band members are wearing below their waist, the next title clearly explains: “You Will Find Me Under the Rainbow, Pissing with a Hard On.” Here, and with no problems at all, the band steps hard into the groove of Chicago urban blues, their sound strengthened by Hammond organ and the ARP 2600, thus finally revealing to everyone and to themselves as well, that the right freedom is hiding itself in a kaleidoscope of musical styles – the statement that’s obvious fact if one takes Brio past and current discography into account. With Acid Cock, Brio has made a step towards far more generic sound than ever, cutting the record that will result in a far greater number of listeners, which certainly is a surprise to those who previously considered this band too wacky and/or weird. And not that it has no empty breakthroughs, but here the sound- image finally got the dramatics.

Let us recall, the band’s first two albums with their developing spatial depth have gained solid critics’ attention, and are mapped on All Music Guide; not only as one of the very few bands formed by the closest blood relatives-brothers , but also because of their acoustic sound that was clearly defined by European free-music provenance; although, let’s be calm, it was more from the surprise side. The third album, showed that the combination of an electric Les Paul guitar and vintage Slingerland drums was enough to throw the music in the speed that does not care about collateral damage, where with brutal force the band ejected dynamics of music from their rails, just like some cocked up ballerina on the icy Swan Lake. Here, Vulgar kind of Steve Albini irony hides itself behind the titles like “It Must Be Painful When it Slides In”, just like sarcasm of “Sing this to me when I’m Lonely”, while fresh wounds that are exposed and ready to be licked… seems to lurk for someone else’s pair of tongues.

Rating: 8/10

Seduta fiume di impro d’alto livello, quella allestita dal sassofonista [e non solo] Piero Bittolo Bon nel luglio di un paio di anni fa. Con lui la stellare tromba di Peter Evans, la chitarra ibridata di elettronica e blues di Simone Massaron, la tuba di Glauco Benedetti e la batteria di Tommaso Cappellato.
Tra echi free, fragranze di elettronica e schegge di ritmi bisbetici, la cosa funziona e spiace si sia trattato, per ora, solo di una felice occasione. (7)Seduta fiume di impro d’alto livello, quella allestita dal sassofonista [e non solo] Piero Bittolo Bon nel luglio di un paio di anni fa. Con lui la stellare tromba di Peter Evans, la chitarra ibridata di elettronica e blues di Simone Massaron, la tuba di Glauco Benedetti e la batteria di Tommaso Cappellato.
Tra echi free, fragranze di elettronica e schegge di ritmi bisbetici, la cosa funziona e spiace si sia trattato, per ora, solo di una felice occasione. (7)

Tra i musicisti italiani più interessanti in ambiti di musiche di ricerca a metà tra jazz e contemporanea, il sassofonista Mimmo esce in duo con la violinista Blunt con schietta impronta cameristica: evoluzioni, digressioni e dialoghi come saliscendi emotivi nei quali entrambi gli strumenti si sfiorano e incontrano esaltandosi vicendevolmente e accarezzando di quando in quando i limiti imposti senza però farsi free. Un ascolto perfetto.Tra i musicisti italiani più interessanti in ambiti di musiche di ricerca a metà tra jazz e contemporanea, il sassofonista Mimmo esce in duo con la violinista Blunt con schietta impronta cameristica: evoluzioni, digressioni e dialoghi come saliscendi emotivi nei quali entrambi gli strumenti si sfiorano e incontrano esaltandosi vicendevolmente e accarezzando di quando in quando i limiti imposti senza però farsi free. Un ascolto perfetto.

Il quintetto che fa capo al sassofono di Piero Bittolo Bon opera sul confine tra jazz elettrico anni ’70 e improvvisazione radicale, C0n ampie digressioni in cui la materia elettronica diviene elemento centrale nel dialogo fra gli stumentisti. La tromba del newyorchese Peter Evans spicca per dinamicità e calore mentre le parti tradizionalmente affidate al contrabbasso vengono ricoperte con inventiva dalla tuba di Glauco Benedetti, dando vita ad un insieme organico e pulsante, carico di tensione e fisicità. (7)Il quintetto che fa capo al sassofono di Piero Bittolo Bon opera sul confine tra jazz elettrico anni ’70 e improvvisazione radicale, C0n ampie digressioni in cui la materia elettronica diviene elemento centrale nel dialogo fra gli stumentisti. La tromba del newyorchese Peter Evans spicca per dinamicità e calore mentre le parti tradizionalmente affidate al contrabbasso vengono ricoperte con inventiva dalla tuba di Glauco Benedetti, dando vita ad un insieme organico e pulsante, carico di tensione e fisicità. (7)

The last album in this series is not really about seasons, but also about the passing of time, or even the opposite concept, in which the most fragile and volatile and transitory, gets a timeless nature. Gianni Mimmo on soprano sax and Alison Blunt on violin treat us to some ephemeral beauty on this LP with three fully improvised pieces, recorded live at the St Leonard’s Shoreditch Church in London, in June 2013.

It is hard to describe the music as jazz, and although Mimmo’s legacy is clearly with Steve Lacy, his sound and musical approach is truly his own, more abstract, classical at times in the clarity of his tone, yet audacious and explorative too. The spontaneous interaction with Blunt is nothing short of fabulous, almost organic, like birds, delivering soaring love songs, or fluttering agitatedly, or even stronger, like more intimate whispers, cautious touching of notes, moving forward gently and elegantly together. Blunt herself has the same spontaneous attitude for superb control of timbre and sound, while remaining utterly free in her inventiveness. Even in the rawest parts they find each other well, echoing improvised phrases, and creating sharp multiphonics if needed, before falling back on more gentle embraces.

A marvelous duo.The last album in this series is not really about seasons, but also about the passing of time, or even the opposite concept, in which the most fragile and volatile and transitory, gets a timeless nature. Gianni Mimmo on soprano sax and Alison Blunt on violin treat us to some ephemeral beauty on this LP with three fully improvised pieces, recorded live at the St Leonard’s Shoreditch Church in London, in June 2013.

It is hard to describe the music as jazz, and although Mimmo’s legacy is clearly with Steve Lacy, his sound and musical approach is truly his own, more abstract, classical at times in the clarity of his tone, yet audacious and explorative too. The spontaneous interaction with Blunt is nothing short of fabulous, almost organic, like birds, delivering soaring love songs, or fluttering agitatedly, or even stronger, like more intimate whispers, cautious touching of notes, moving forward gently and elegantly together. Blunt herself has the same spontaneous attitude for superb control of timbre and sound, while remaining utterly free in her inventiveness. Even in the rawest parts they find each other well, echoing improvised phrases, and creating sharp multiphonics if needed, before falling back on more gentle embraces.

A marvelous duo.

La crisi del cd ha tra i suoi effetti l’infittirsi delle produzioni in vinile, non senza una chiara valenza iconica. Dopo una pausa seguita ad un ritmo di uscite piuttosto serrato, anche la Amirani del sopranista pavese ha deciso così di saltare il fosso, pubblicando il suo primo lp (a tiratura limitata e numerata di 250 copie).

Protagonista è lo stesso Mimmo abbinato all’anglo-keniana Blunt con la quale, per promuover il disco, ha compiuto un corposo giro di concerti anche oltre Atlantico.

“E’ davvero un lavoro che mi ha appassionato, afferma Mimmo, e in cui riconosco fiori sbocciati da semi lanciati tempo fa. Stampare il vinile ha rappresentato un’avventura in sé e anche studiare il mastering è stato interessante. L’ascolto prevede una gestualità e una piccola ritualità”.

Tutto ciò si conctretizza in una musica rigorosa e seducente, tutta giocata sull’improvvisazione totale, però con un senso della forma, una sapienza timbrica e una capacità di reciproco ascolto assolutamente esemplari.

Bellissimo, purissimo anche nei rari frangenti più nervosi, il lavoro procede così suggerendo l’idea che, se l’opera perfetta non esiste, qui si marcia abbastanza nei suoi pressi.La crisi del cd ha tra i suoi effetti l’infittirsi delle produzioni in vinile, non senza una chiara valenza iconica. Dopo una pausa seguita ad un ritmo di uscite piuttosto serrato, anche la Amirani del sopranista pavese ha deciso così di saltare il fosso, pubblicando il suo primo lp (a tiratura limitata e numerata di 250 copie).

Protagonista è lo stesso Mimmo abbinato all’anglo-keniana Blunt con la quale, per promuover il disco, ha compiuto un corposo giro di concerti anche oltre Atlantico.

“E’ davvero un lavoro che mi ha appassionato, afferma Mimmo, e in cui riconosco fiori sbocciati da semi lanciati tempo fa. Stampare il vinile ha rappresentato un’avventura in sé e anche studiare il mastering è stato interessante. L’ascolto prevede una gestualità e una piccola ritualità”.

Tutto ciò si conctretizza in una musica rigorosa e seducente, tutta giocata sull’improvvisazione totale, però con un senso della forma, una sapienza timbrica e una capacità di reciproco ascolto assolutamente esemplari.

Bellissimo, purissimo anche nei rari frangenti più nervosi, il lavoro procede così suggerendo l’idea che, se l’opera perfetta non esiste, qui si marcia abbastanza nei suoi pressi.

Brio werd in 1999 in Zagreb opgericht door de broers Gordan (gitaar) en Neven Krajačić (drums, percussie, zang) en bleef z’n eerste decennium een strikt akoestische band. Eerdere albums At The Playground en What We Got Ourselves Here Is A Problem In Communication, beide opgenomen in 2005, verkenden de ontoegankelijke wereld van de vrije improvisatie, met vergelijkingen met Derek Bailey & co. tot gevolg. Ergens daarna schakelde het duo over op een elektrische aanpak, waardoor ze nu een stijl gesmeed hebben die freejazz en noiserock probeert te verenigen. Dat dat behoorlijk goed gelukt is, zorgt er ook voor dat ze al konden opdraven als voorprogramma van The Ex, Peter Brötzmann, Mats Gustafsson en Zu. Al zegt iets ons dat ze in Kroatië niet zo heel veel concurrentie ondervinden.

Nochtans moet je van deze zevendelige suite nu ook geen heftig brallende kopstoot verwachten. Op het redelijk vunzig getitelde, maar indrukwekkende “It Must Be Painful When It Slides In” na, is dit helemaal geen extreme muziek. Integendeel, er wordt nadrukkelijk geflirt met zeer recht-voor-de-raapse blues en rock-‘n-roll, wat van Acid Cock best een toegankelijke plaat maakt, ook al wordt er volop gespeeld met laagjes, field recordings en spoken word-passages. Vanaf “JFK’s last Speech” krijg je al te maken met dat gebruik van willekeurige achtergrondklanken, een indringend ritme en combinatie van elektrische en akoestische gitaren. Het verhaal en de muziek laten eigenlijk verbasterde blues horen, het effect is ongemakkelijk.

“It Must Be Painful When It Slides In” jaagt het intensiteitspeil meteen de hoogte in, met jankende en huilende gitaren op een onophoudelijk ratelende en rammelende ondergrond van drums. De muziek is vrij, maar rechtlijnig en bezwerend, geladen met knetterende elektriciteit, een gespannen zenuw die de malende percussiemolen op gang houdt. Het heeft iets van vrij geïmproviseerde gekte, maar dan met een psychedelische inslag. Neurotische stadsmuziek, zoiets. En het getuigt van lef om zo’n klepper zo vroeg vrij te geven, want weinig platen zouden ervan bekomen. Dat geldt ook voor Acid Cock.

Wat je daarna te horen krijgt is vooral erg anders, want “You Will Find Me Under The Rainbow, Pissing With A Hard On”, extra opgesmukt met o.a. Hammondorgel, is een primitieve en repetitieve bluesgroove, terwijl de titeltrack iets vergelijkbaars doet met een uitgebeende roots/garageriff, waardoor het gesuggereerde venijn van de titel niet helemaal ingelost wordt. Daarna is het vooral de drummende broer die van zich kan laten horen, met zachtjes rollende patronen in het jazzy “Descension” en exotische polyritmes in “Sing This To Me When I’m Lonely”. Gooi er wat Zuid-Amerikaanse instrumenten op en je kan er zo mee naar Rio Carnaval. Afsluiter “Yellow” verkent opnieuw de wereld van onheil, effecten en densiteit (de zone tussen de twee openers) en mondt uiteindelijk uit in een dichtgeprakte en claustrofobische geluidsmuur.

Het gemene geweld dat Brio op tafel gooit met de hoes, titel en een paar songtitels, wordt niet altijd ingelost, maar het duo is er wel in geslaagd om zijn sound open te breken op een manier die avontuurlijker is, maar tegelijkertijd ook een breder publiek kan aanspreken. Het levert minstens één geweldig stuk muziek op, maar ook de rest doet hopen dat hun productiviteit hierna een beetje de hoogte in gaat.

Brio werd in 1999 in Zagreb opgericht door de broers Gordan (gitaar) en Neven Krajačić (drums, percussie, zang) en bleef z’n eerste decennium een strikt akoestische band. Eerdere albums At The Playground en What We Got Ourselves Here Is A Problem In Communication, beide opgenomen in 2005, verkenden de ontoegankelijke wereld van de vrije improvisatie, met vergelijkingen met Derek Bailey & co. tot gevolg. Ergens daarna schakelde het duo over op een elektrische aanpak, waardoor ze nu een stijl gesmeed hebben die freejazz en noiserock probeert te verenigen. Dat dat behoorlijk goed gelukt is, zorgt er ook voor dat ze al konden opdraven als voorprogramma van The Ex, Peter Brötzmann, Mats Gustafsson en Zu. Al zegt iets ons dat ze in Kroatië niet zo heel veel concurrentie ondervinden.

Nochtans moet je van deze zevendelige suite nu ook geen heftig brallende kopstoot verwachten. Op het redelijk vunzig getitelde, maar indrukwekkende “It Must Be Painful When It Slides In” na, is dit helemaal geen extreme muziek. Integendeel, er wordt nadrukkelijk geflirt met zeer recht-voor-de-raapse blues en rock-‘n-roll, wat van Acid Cock best een toegankelijke plaat maakt, ook al wordt er volop gespeeld met laagjes, field recordings en spoken word-passages. Vanaf “JFK’s last Speech” krijg je al te maken met dat gebruik van willekeurige achtergrondklanken, een indringend ritme en combinatie van elektrische en akoestische gitaren. Het verhaal en de muziek laten eigenlijk verbasterde blues horen, het effect is ongemakkelijk.

“It Must Be Painful When It Slides In” jaagt het intensiteitspeil meteen de hoogte in, met jankende en huilende gitaren op een onophoudelijk ratelende en rammelende ondergrond van drums. De muziek is vrij, maar rechtlijnig en bezwerend, geladen met knetterende elektriciteit, een gespannen zenuw die de malende percussiemolen op gang houdt. Het heeft iets van vrij geïmproviseerde gekte, maar dan met een psychedelische inslag. Neurotische stadsmuziek, zoiets. En het getuigt van lef om zo’n klepper zo vroeg vrij te geven, want weinig platen zouden ervan bekomen. Dat geldt ook voor Acid Cock.

Wat je daarna te horen krijgt is vooral erg anders, want “You Will Find Me Under The Rainbow, Pissing With A Hard On”, extra opgesmukt met o.a. Hammondorgel, is een primitieve en repetitieve bluesgroove, terwijl de titeltrack iets vergelijkbaars doet met een uitgebeende roots/garageriff, waardoor het gesuggereerde venijn van de titel niet helemaal ingelost wordt. Daarna is het vooral de drummende broer die van zich kan laten horen, met zachtjes rollende patronen in het jazzy “Descension” en exotische polyritmes in “Sing This To Me When I’m Lonely”. Gooi er wat Zuid-Amerikaanse instrumenten op en je kan er zo mee naar Rio Carnaval. Afsluiter “Yellow” verkent opnieuw de wereld van onheil, effecten en densiteit (de zone tussen de twee openers) en mondt uiteindelijk uit in een dichtgeprakte en claustrofobische geluidsmuur.

Het gemene geweld dat Brio op tafel gooit met de hoes, titel en een paar songtitels, wordt niet altijd ingelost, maar het duo is er wel in geslaagd om zijn sound open te breken op een manier die avontuurlijker is, maar tegelijkertijd ook een breder publiek kan aanspreken. Het levert minstens één geweldig stuk muziek op, maar ook de rest doet hopen dat hun productiviteit hierna een beetje de hoogte in gaat.ì

Ker vemo, da vas med letošnjim poletjem nekoliko manj muči vročina in njene logične posledice kot prejšnja leta, smo vam v veri, da si nekoliko več potenja in mučnega nočnega preobračanja v postelji le želite, za nocojšnjo recenzijo pripravili nadvse vročo zvočno izkušnjo, ki vam bo ob nadaljnjem poslušanju zagotovo pregrevala vaš slušni nevrotični sistem. Delno k temu napeljuje že samo ime plošče, The Sauna Session. Čeprav so posnetki najbrž res nastajali sredi vročega julija 2012, so vendarle ti t. i. „savna“ sessioni ime dobili po nazivu studia blizu italijanskega mesta Varese, kjer se je izključno za ta namen zbrala druščina glasbenikov in posnela pohvalno presenetljivo in nevsakdanjo zvočno dogodivščino, ob kateri boste predvsem ljubitelji bolj svobodnih glasbenih prijemov vsekakor prepoteno uživali.

Za začetek je vredno nekaj prostora nameniti sami predstavitvi projekta PBB’s LACUS AMOENUS. Vodja projekta Piero Bittolo Bon spada med najperspektivnejše predstavnike mlajše italijanske jazz scene. Multiinštrumentalist in komponist, ki pa se sicer najbolj znajde v vlogi alt saksofonista in basista, si že več let popolnoma zasluženo utira pot na vrh, sicer srednjedobro razvite italijanske jazz scene. Predvsem je znan kot eden vodilnih članov jazzovskega kolektiva in založbe El Gallo Rojo Records, ki že nekaj let predstavlja zatočišče mladim in manj mladim glasbenikom z Apeninskega polotoka in širše, ki jim je skupna raziskovalna in deviantna ustvarjalna glasbena vnema. Bonu se je ob priliki pridružila pisana in nenavadna zasedba glasbenikov, začenši z ameriškim avantgardnim trobentačem Petrom Evansom, znanim predvsem kot vodja svojega istoimenskega kvinteta. Bonov idilični zemeljski raj, kakor bi lahko prevedli latinsko ime projekta LACUS AMOENUS, kolektivno dopolnjujejo še trojica mladih in zanimivih italijanskih glasbenikov, in sicer Simone Massaron na kitarah, Glauco Benedetti na tubi in Tommaso Cappellato na bobnih. Že sama postava, kjer klasično vlogo kontrabasa, kot bomo slišali, perfektno nadomesti tuba, nam da slutiti, da je pred nami ambiciozno tvegan projekt, ki se po zaslugi izjemnih tehnik posameznih glasbenikov dodatno zlije v radikalno zmes improvizacije in kančka zapisanih ali bolje v naprej določenih struktur samih kompozicij.

Že začetna svobodno improvizirana skladba Glauco Benedetti’s Sound of Love nam slušno zariše nekatere bistvene koordinate celotne plošče The Sauna Session. Kvintet nas poleg omenjene zmesi improvizacije in kompozicije skozi celotni session (samo)ironično pelje skozi dinamično in žanrsko raznolike glasbene svetove, kjer nas vedno znova preseneča dramatičnost zvočnih dogodkov, ki nekako sledijo samemu naslovu skladb. Če uvodna skladba res predstavlja karakterno značilno radikalno improvizacijo, kjer se posamezni inštrumenti le punktualistično srečujejo oz. oddaljujejo in le delno sledijo drug drugemu – zvočni izbruh ljubezni tube torej, smo pri sledeči skladbi matador ? MATADOR ?? priča popolnoma drugačni ad hoc zvočni kompoziciji. Začetni kitarski riff, ki se temperamentno najavi kot matador v zvočni bitki z najprej poliritmičnim dinamičnim dramatiziranjem pihalnega dela kvinteta in bobnov, raste, dokler polagoma ne razpade v izmenjujočo se menjavo vodilnega subjekta zgodbe. V nadaljevanju, kjer glavno vlogo občasno prevzemajo različni inštrumenti, smo priča različnim godbenim praksam, ki sežejo od radikalne improvizacije do bolj ritmičnih podivjanih gruvyev, pa vse do bolj elektronsko zastavljenih in dinamično tišjih delov. Skladba se proti koncu umiri v dramatične zadnje izdihljaje pihalnega dela zasedbe, ki se na kraju kot bik le preda.

Podobna domneva programskega/zvočnega sledenja naslovov ali tematskih okvirov skladb se nadaljuje tudi v sledeči, nekoliko mirnejši skladbi Please Flora don’t look at me like that in skoraj hipnotično postrockovski How to kill Peter Evans with a rotating tube, ki nas preko ponavljajoče tubovske teme dobesedno utrujajoče, a vendar inštrumentalno – genialno mori vse do konca. Pravzaprav se nam glede na ironično podstat samega projekta zdi tudi brezpredmetno in nepomembno, ali so glasbene teme in posledično naslove samih skladb glasbeniki določali vnaprej ali kasneje. Kar preseneča, je nekakšna rdeča nit in fluidnost muziciranja, ki so jo Bon in druščina uspeli preko improvizacije ustvariti na dotičnih posnetkih. Nekakšen vrh plošče, kjer se vse najboljše kvinteta zlije v eno, tako predstavlja skoraj 20-minutna kompozicija The mighty cavata bros. Preko začetne solacije Bona na alt saksofonu, ki se mu kmalu polagoma pridruži tudi Evans, se celotna zvočna zgodba sčasoma razvije v najprej bolj tradicionalno zastavljeno post-hardbobovsko ritmiko, ki pa se preko mnogih tišin in preobratov skozi vso kompozicijo suka v najrazličnejše smeri.

Poleg tega, da lahko preko te skladbe občudujemo, da gre res za tehnično in ekspresivno zelo nadarjene glasbenike z izjemnim občutkom za skupinsko dinamiko, je vredno vnovič izpostaviti široko godbeno paleto, ki jo kvintet preko improvizacije doseže. In prav ta je ključ za vseprisotno dramatično slušno napetost, ki nas tudi preko nadaljnjih poslušanj ne zapusti. Mogoče gre razlog iskati prvič v prej omenjenem občutku glasbenikov za kolektivni zvočni prostor, saj si skozi celotno ploščo mojstrsko uspejo pridobiti prostor v navideznem kaosu. Drugič, gre kot vedno za precej različne glasbenike s precej različno glasbeno preteklostjo. In ko se to dvoje združi, nas glasbena zgodovina vedno uči, da smo priča nepredvidljivim in težko opisanim slušnim procesom. Če bi morali izpostaviti določen trenutek na plošči, kjer se zgodi tisti nadvse magični trenutek individualnega sobivanja različnih subjektov, bi izpostavili prav drugo polovico skladbe The mighty cavata bros. Tu nas Bon preseneča z efekti modulirane mini trobente oz. kot jo pojmuje sam „dubstep pocket reed trumpet“. Zadnjemu se v poliritmični hipnotičnosti in zvočno barvni fluidnosti zlijejo še ostali. Priča smo z besedami težko ukrotljivi zvočni zverini, ki se razlije v bolj noizersko ponavljajoče zvočne module, ki se prijetno dinamično iztečejo do popolne tišine.

Tudi v sledečih skladbah plošče The Sauna Session smo priča raznolikim kompozicijam, saj nas peterica neprestano vleče v slušno pozornost. Če denimo v bolj minimalistično in hrupno zastavljeni Saxophone Shaped J občudujemo razširjene inštrumentalne tehnike Bona in Evansa, nas druščina preko minutne skladbice Fanfare le za hip nevrotično zmoti pred odlično, v mirnem tempu zasnovano skladbo Turtles all the way down. Album se tako preko 15-minutne nepredvidljive zvočne odisejade TWNTYTW zopet zaključi z ironično And Now The Quite Symmetric Conclusion, ki nekako v podobni maniri kot začetna skladba sklene radikalno improvizirano vez celotne plošče. Gre torej za dinamično pester album, ki preko slogovno raznolikih skladb preseneča s svežino in drznostjo. Vsekakor plošča prehaja tradicijo tudi bolj sodobnih improviziranih godb, ki prepogosto zaidejo ali v pretirano agresivnost oz. konfuznost ali v neidiomatski minimalizem. Pri poslušanju plošče The Sauna Session boste našli skoraj vse in to v tistem spontanem sosledju, ki ga pričara le prosta improvizacija. Poslušanje bo torej podobno kot v savni. Mučno, a na koncu zagotovo sproščujoče.Ker vemo, da vas med letošnjim poletjem nekoliko manj muči vročina in njene logične posledice kot prejšnja leta, smo vam v veri, da si nekoliko več potenja in mučnega nočnega preobračanja v postelji le želite, za nocojšnjo recenzijo pripravili nadvse vročo zvočno izkušnjo, ki vam bo ob nadaljnjem poslušanju zagotovo pregrevala vaš slušni nevrotični sistem. Delno k temu napeljuje že samo ime plošče, The Sauna Session. Čeprav so posnetki najbrž res nastajali sredi vročega julija 2012, so vendarle ti t. i. „savna“ sessioni ime dobili po nazivu studia blizu italijanskega mesta Varese, kjer se je izključno za ta namen zbrala druščina glasbenikov in posnela pohvalno presenetljivo in nevsakdanjo zvočno dogodivščino, ob kateri boste predvsem ljubitelji bolj svobodnih glasbenih prijemov vsekakor prepoteno uživali.

Za začetek je vredno nekaj prostora nameniti sami predstavitvi projekta PBB’s LACUS AMOENUS. Vodja projekta Piero Bittolo Bon spada med najperspektivnejše predstavnike mlajše italijanske jazz scene. Multiinštrumentalist in komponist, ki pa se sicer najbolj znajde v vlogi alt saksofonista in basista, si že več let popolnoma zasluženo utira pot na vrh, sicer srednjedobro razvite italijanske jazz scene. Predvsem je znan kot eden vodilnih članov jazzovskega kolektiva in založbe El Gallo Rojo Records, ki že nekaj let predstavlja zatočišče mladim in manj mladim glasbenikom z Apeninskega polotoka in širše, ki jim je skupna raziskovalna in deviantna ustvarjalna glasbena vnema. Bonu se je ob priliki pridružila pisana in nenavadna zasedba glasbenikov, začenši z ameriškim avantgardnim trobentačem Petrom Evansom, znanim predvsem kot vodja svojega istoimenskega kvinteta. Bonov idilični zemeljski raj, kakor bi lahko prevedli latinsko ime projekta LACUS AMOENUS, kolektivno dopolnjujejo še trojica mladih in zanimivih italijanskih glasbenikov, in sicer Simone Massaron na kitarah, Glauco Benedetti na tubi in Tommaso Cappellato na bobnih. Že sama postava, kjer klasično vlogo kontrabasa, kot bomo slišali, perfektno nadomesti tuba, nam da slutiti, da je pred nami ambiciozno tvegan projekt, ki se po zaslugi izjemnih tehnik posameznih glasbenikov dodatno zlije v radikalno zmes improvizacije in kančka zapisanih ali bolje v naprej določenih struktur samih kompozicij.

Že začetna svobodno improvizirana skladba Glauco Benedetti’s Sound of Love nam slušno zariše nekatere bistvene koordinate celotne plošče The Sauna Session. Kvintet nas poleg omenjene zmesi improvizacije in kompozicije skozi celotni session (samo)ironično pelje skozi dinamično in žanrsko raznolike glasbene svetove, kjer nas vedno znova preseneča dramatičnost zvočnih dogodkov, ki nekako sledijo samemu naslovu skladb. Če uvodna skladba res predstavlja karakterno značilno radikalno improvizacijo, kjer se posamezni inštrumenti le punktualistično srečujejo oz. oddaljujejo in le delno sledijo drug drugemu – zvočni izbruh ljubezni tube torej, smo pri sledeči skladbi matador ? MATADOR ?? priča popolnoma drugačni ad hoc zvočni kompoziciji. Začetni kitarski riff, ki se temperamentno najavi kot matador v zvočni bitki z najprej poliritmičnim dinamičnim dramatiziranjem pihalnega dela kvinteta in bobnov, raste, dokler polagoma ne razpade v izmenjujočo se menjavo vodilnega subjekta zgodbe. V nadaljevanju, kjer glavno vlogo občasno prevzemajo različni inštrumenti, smo priča različnim godbenim praksam, ki sežejo od radikalne improvizacije do bolj ritmičnih podivjanih gruvyev, pa vse do bolj elektronsko zastavljenih in dinamično tišjih delov. Skladba se proti koncu umiri v dramatične zadnje izdihljaje pihalnega dela zasedbe, ki se na kraju kot bik le preda.

Podobna domneva programskega/zvočnega sledenja naslovov ali tematskih okvirov skladb se nadaljuje tudi v sledeči, nekoliko mirnejši skladbi Please Flora don’t look at me like that in skoraj hipnotično postrockovski How to kill Peter Evans with a rotating tube, ki nas preko ponavljajoče tubovske teme dobesedno utrujajoče, a vendar inštrumentalno – genialno mori vse do konca. Pravzaprav se nam glede na ironično podstat samega projekta zdi tudi brezpredmetno in nepomembno, ali so glasbene teme in posledično naslove samih skladb glasbeniki določali vnaprej ali kasneje. Kar preseneča, je nekakšna rdeča nit in fluidnost muziciranja, ki so jo Bon in druščina uspeli preko improvizacije ustvariti na dotičnih posnetkih. Nekakšen vrh plošče, kjer se vse najboljše kvinteta zlije v eno, tako predstavlja skoraj 20-minutna kompozicija The mighty cavata bros. Preko začetne solacije Bona na alt saksofonu, ki se mu kmalu polagoma pridruži tudi Evans, se celotna zvočna zgodba sčasoma razvije v najprej bolj tradicionalno zastavljeno post-hardbobovsko ritmiko, ki pa se preko mnogih tišin in preobratov skozi vso kompozicijo suka v najrazličnejše smeri.

Poleg tega, da lahko preko te skladbe občudujemo, da gre res za tehnično in ekspresivno zelo nadarjene glasbenike z izjemnim občutkom za skupinsko dinamiko, je vredno vnovič izpostaviti široko godbeno paleto, ki jo kvintet preko improvizacije doseže. In prav ta je ključ za vseprisotno dramatično slušno napetost, ki nas tudi preko nadaljnjih poslušanj ne zapusti. Mogoče gre razlog iskati prvič v prej omenjenem občutku glasbenikov za kolektivni zvočni prostor, saj si skozi celotno ploščo mojstrsko uspejo pridobiti prostor v navideznem kaosu. Drugič, gre kot vedno za precej različne glasbenike s precej različno glasbeno preteklostjo. In ko se to dvoje združi, nas glasbena zgodovina vedno uči, da smo priča nepredvidljivim in težko opisanim slušnim procesom. Če bi morali izpostaviti določen trenutek na plošči, kjer se zgodi tisti nadvse magični trenutek individualnega sobivanja različnih subjektov, bi izpostavili prav drugo polovico skladbe The mighty cavata bros. Tu nas Bon preseneča z efekti modulirane mini trobente oz. kot jo pojmuje sam „dubstep pocket reed trumpet“. Zadnjemu se v poliritmični hipnotičnosti in zvočno barvni fluidnosti zlijejo še ostali. Priča smo z besedami težko ukrotljivi zvočni zverini, ki se razlije v bolj noizersko ponavljajoče zvočne module, ki se prijetno dinamično iztečejo do popolne tišine.

Tudi v sledečih skladbah plošče The Sauna Session smo priča raznolikim kompozicijam, saj nas peterica neprestano vleče v slušno pozornost. Če denimo v bolj minimalistično in hrupno zastavljeni Saxophone Shaped J občudujemo razširjene inštrumentalne tehnike Bona in Evansa, nas druščina preko minutne skladbice Fanfare le za hip nevrotično zmoti pred odlično, v mirnem tempu zasnovano skladbo Turtles all the way down. Album se tako preko 15-minutne nepredvidljive zvočne odisejade TWNTYTW zopet zaključi z ironično And Now The Quite Symmetric Conclusion, ki nekako v podobni maniri kot začetna skladba sklene radikalno improvizirano vez celotne plošče. Gre torej za dinamično pester album, ki preko slogovno raznolikih skladb preseneča s svežino in drznostjo. Vsekakor plošča prehaja tradicijo tudi bolj sodobnih improviziranih godb, ki prepogosto zaidejo ali v pretirano agresivnost oz. konfuznost ali v neidiomatski minimalizem. Pri poslušanju plošče The Sauna Session boste našli skoraj vse in to v tistem spontanem sosledju, ki ga pričara le prosta improvizacija. Poslušanje bo torej podobno kot v savni. Mučno, a na koncu zagotovo sproščujoče.

こっこれは非常にかっこいい楽しい面白い！　今とても注目しているイタリアのマルチリード奏者Piero Bittolo Bon（以下、PBB）と、現代最高のトランペッターPeter Evansの共演とあって、リリース情報を知った時から楽しみにしていた。そして届いてみれば期待に違わぬ、というより、上回る好内容だった。

PBBの魅力は何と言っても音だ。エッジが立っていて、芯が詰まっていて、でもとても温かな包容力ある音。聴いていると、梅津さんやジョン・ゾーンやアンドリュー・ディアンジェロを思い出させたりする。対するPeter Evansは今や言わずもがな説明不要だが、どんどん世界を股にかけ、私が共演してほしい人たちと次々共演していろんな音源を残してくれて、ありがたい。

PBBに関して、これまでに聴いたアルバムはいずれも、ノリのよい楽曲上で暴れまくるといったものが多く、Peter Evansとの共演でどうなるか、というのがやや心配だったものの、当然というかなんというか杞憂で、この人もやっぱり硬軟緩急静動自在の即興演奏家なのであった。Peter Evansの超絶技巧と張り合うというのでなく、自然に、長年連れ添ったコンビのように丁丁発止を繰り広げる。いいなあ。

アルバム全体を通じ、ジャケ通りのポップなフリージャズという印象。インプロもあるが、あくまで曲展開の一部。他のメンバーはPBB側の欧州人材であろうが、３人ともしっかり個性を発揮していて、サックスとトランペットの伴奏ではないし、誰ひとりサウンドに埋もれることなく、正五角形を保つ。これはオススメ。こっこれは非常にかっこいい楽しい面白い！　今とても注目しているイタリアのマルチリード奏者Piero Bittolo Bon（以下、PBB）と、現代最高のトランペッターPeter Evansの共演とあって、リリース情報を知った時から楽しみにしていた。そして届いてみれば期待に違わぬ、というより、上回る好内容だった。

PBBの魅力は何と言っても音だ。エッジが立っていて、芯が詰まっていて、でもとても温かな包容力ある音。聴いていると、梅津さんやジョン・ゾーンやアンドリュー・ディアンジェロを思い出させたりする。対するPeter Evansは今や言わずもがな説明不要だが、どんどん世界を股にかけ、私が共演してほしい人たちと次々共演していろんな音源を残してくれて、ありがたい。

PBBに関して、これまでに聴いたアルバムはいずれも、ノリのよい楽曲上で暴れまくるといったものが多く、Peter Evansとの共演でどうなるか、というのがやや心配だったものの、当然というかなんというか杞憂で、この人もやっぱり硬軟緩急静動自在の即興演奏家なのであった。Peter Evansの超絶技巧と張り合うというのでなく、自然に、長年連れ添ったコンビのように丁丁発止を繰り広げる。いいなあ。

アルバム全体を通じ、ジャケ通りのポップなフリージャズという印象。インプロもあるが、あくまで曲展開の一部。他のメンバーはPBB側の欧州人材であろうが、３人ともしっかり個性を発揮していて、サックスとトランペットの伴奏ではないし、誰ひとりサウンドに埋もれることなく、正五角形を保つ。これはオススメ。